Kako sta si Slovenija in Hrvaška leta 1954 priključili cono B Svobodnega tržaškega ozemlja – in zakaj je to dejanje popolnoma nezakonito

Objavljamo sledeči dokument zato, da se jasno izriše trenutni status civilne uprave Slovenije in Hrvaške na določenem delu Svobodnega tržaškega ozemlja.

1. Mirovna pogodba iz leta 1947 v 21. členu ustanovi neodvisno in suvereno ozemlje ter zariše nove meje; 6. člen priloge VI dodeli prebivalcem tega ozemlja državljanstvo STO;
2. Nekateri prebivalci in odbori, ki v imenu Jugoslavije upravljajo Cono B STO, z dejanji in izjavami popolnoma nezakonito priključijo to območje jugoslovanski federaciji, oziroma suverenima ljudskima republikama Sloveniji in Hrvaški;
3. Londonski memorandumom iz leta 1954 prenese zavezniško vojaško upravo STO na civilno oblast ter jo začasno zaupa vladama Italije in Jugoslavije;
4. Jugoslavija/Slovenija/Hrvaška v bistvu smatrajo (oz. se pretvarjajo in delajo na tem, da tako razumejo tudi drugi akterji), da je podpis spomenice privolitev priključitvi in v tem smislu tudi ukrepajo;
5. To je popolnoma nezakonito oz. brez vsakršne mednarodne legitimnosti in zato nično, kot je posledično nično tudi vsako dejanje, ki iz tega izhaja.

Po Pariški mirovni pogodbi iz dne 15. septembra 1947 se ustanovi Svobodno tržaško ozemlje. Njegova ustanovitev je uradno razglašena tako na območju Cone A pod anglo-ameriško upravo kot tudi v Coni B, ki je pod upravo Jugoslavije.

Razglasitev rojstva STO v “coni B”

Večini prebivalstva nepoznan razglas iz 16. septembra 1947, ki priznava popolno suverenost Svobodnega tržaškega ozemlja. Ukaz komandanta oddelka jugoslovanske armade za Svobodno tržaško ozemlje razglaša začetek veljavnosti Mirovne pogodbe in ustanovitev STO: “V skladu z 21. členom mirovne pogodbe z Italijo, kakor tudi s 1. in 2. členom VI priloge te pogodbe”.

Poleg tega razglaša začetek veljavnosti dokončnega statuta STO (priloga VI) ter temu priznava status institucije in dokončne državne ureditve.

Vojaška uprava Jugoslovanske armade (VUJA – it. AMAJ), ki je ozemlje zasedala že od leta 1945 in kateri je bila leta 1947 dodeljena vojaška uprava Cone B prenese prejete pristojnosti na novonastali istrski okrožni ljudski odbor (IOLO), katerega vodijo iste osebe, ki so maja 1945 osvobodile/zasedle Trst in razglasile priključitev mesta Jugoslaviji ter ji že spet predseduje Franc Kralj (o njem kasneje). Dejansko pokrajinski narodno osvobodilni odbor za slovensko obalo in Trst z ukazom VUJA iz dne 20. februarja 1927 (Uradni list 1/47) spremeni ime in postane istrski okrožni ljudski odbor.

Suverenost Svobodnega tržaškega ozemlja potrjujejo še mnogi drugi uradni dokumenti.

Na primer Odredba iz 2. januarja 1948 (Uradni list 1/48), v katerem pomorski inšpektorat Vojne uprave STO-ja kot sestavni del STO določa: “Luška kapitanija Piran se postavlja za Luško kapitanijo vse Jugoslovanske zone STO-ja. Teritorialne meje Luške kapitanije Piran se razprostirajo od morske meje FLRJ do Debelega rta (it. Punta Grossa).” ki je sicer upravna meja med conama in ne velja za politično mejo med Cono A in B.

Najbolj pomemben dokaz, na osnovi katerega se Svobodnemu tržaškemu ozemlju priznava suverenost in značaj države, je uradno priznanje državljanstva Svobodnega tržaškega ozemlja vsem prebivalcem območja. To zasledimo tako v dokumentih, ki jih smo že razkrili, kot v presenetljivih novih uradnih dokumentih, katere bomo še nadknadno poglobili v posebnem članku, ki je v pripravi. Vsi ti dokumenti ne dopuščajo drugih interpretacij, saj jasno in nedvoumno govorijo o zgoraj navedenih dejstvih. Jugoslovanska vojaška uprava je to državljanstvo pravilno prepoznavala vse do leta 1954, potem pa je pričela z nezakonitim odvzemom državljanstva STO in posledično kršitvijo temeljnih človekovih pravic.

Dvoma ni! Vsaka strankarska ali druga razlaga o obstoju in neodvisnosti te države, njenih državljanov ter morskih in kopnih mej ni mogoča. Potemtakem prosimo spoštovane predstavnike držav, ki to ozemlje danes zasedajo, naj nam obrazložijo; Kdaj naj bi pravzaprav prenehalo obstajati Svobodno tržaško ozemlje?

Iz uradnih listov vse od leta 1952 jasno izhaja, da je VUJA delovala s ciljem, da se ta del Svobodnega ozemlja čimprej priključi Sloveniji in Hrvaški, saj Zakonski odlok št. 26 iz 12. aprila 1952 (Uradni list 6/52) odloča “o razdelitvi Istrskega okrožja na okraje in občine” , da“Ozemlje Istrskega okrožja se deli na okraje in občine. […] V Istrskem okrožju sta okraja Koper in Buje”, ter vsak okraj dobi svoj “uradni Vestnik”. Ta dodatna porazdelitev Cone B STO še danes odgovarja ozemlju, ki ga še vedno zasedata Slovenija in Hrvaška.

Sodobna mapa Svobodnega tržaškega ozemlja

Okrajni ljudski odbori (OLO) izdajajo odloke na podlagi Ukaza štev. 3 Komandanta Vojne uprave JLA Jugoslovanske cone STO o prenosu pristojnosti Istrskega okrožnega ljudskega odbora na okrajna ljudska odbora Koper in Buje z dne 15. maja 1952 “, ter za Koper: “Na podlagi 64. člena zakona LRS (Ljudske republike Slovenije) o okrajnih ljudskih odborih iz dne 8. julija 1952, ki je bil razširjen na okraj Koper z odredbo Komandanta Vojaške uprave JLA Jugoslovanske cone STO štev. 31 iz dne 16. avgusta 1952”.

Kako je vendar mogoče, da se leta 1952, torej dve leti pred podpisom Londonskega memoranduma, navaja zakon sosednje Ljudske republike Slovenije (64. člen zakona iz dne 8. julija 1952), ki je za Svobodno tržaško ozemlje popolnoma tuja suverena država?

Enostavno: od leta 1952 do podpisa Londonskega memoranduma, vse dejavnosti jugoslovanske vojaške uprave so bile usmerjene izključno v nezakonito priključitev Cone B Svobodnega tržaškega ozemlja Sloveniji in Hrvaški. V uradnih listinah republike Slovenije od leta 1952 vse do poletja 1953, torej v uradnih listinah tuje, in s STO nepovezane, države, dobimo seznam odlokov, ki jih je izdala jugoslovanska uprava cone B, s katerimi se Zvezni zakoni Ljudske republike Jugoslavije in republiški zakoni Ljudskih republik Slovenije in Hrvaške v celoti in v nespremenjeni vsebini razširijo na STO. Vse to seveda v popolnem nasprotju z mandatom VUJA, z določbami Mirovne pogodbe ter z mednarodnim pravom.

Od izjave obstoja STO leta 1947 do leta 1950, VUJA izda šele 18. ukazov. Prvega 16.septembra 1947, zadnjega pa 11. marca 1950. Od marca 1950 do maja 1952 ne zasledimo nobenega ukaza. Za nezakonito širitev jugoslovanskih/slovenskih/hrvaških zakonov ter “prilagoditev“ določil mirovne pogodbe o STO, pa med letoma 1952 in 1953, izda skoraj 200 odlokov in ukrepov.

Oktobra 1954 vlade Velike Britanije, ZDA, Italije in Jugoslavije podpišejo Londonski memorandum o soglasju [vir], kateri določa, da “italijanska in jugoslovanska vlada nemudoma razširita svojo civilno upravo na območje, za katero jima je dodeljena odgovornost.”

Spomenica o soglasju nima vrednosti pogodbe, ampak je preprosto “zapis, ki v glavnih točkah prenese dejanja ali točke nekega vprašanja” in potemtakem “ni podpisan, vendar le označen in še ne vsebuje klavzule ratifikacije” [vir]. Poleg tega memorandum o soglasju ne vsebuje nobene spremembe, kar se tiče suverenosti ozemlja, temveč le prehod iz vojaške na civilno upravo. V praksi leta 1954 vladi Italije in Jugoslavije prejmeta civilno upravo nekega tretjega, samostojnega in neodvisnega ozemlja, ter ga sicer kot takega morata upravljati. (Imenovanje guvernerja STO ostane na dnevnem redu Varnostnega sveta Združenih narodov vse do 8. januarja 1978).

Kljub temu, se leta 1954 pripeti nekaj neverjetnega in neazakonitega.

Nadalnji posegi Jugoslavije, Slovenije in Hrvaške so izredno resni in zelo jasno razvidni.

Nezakonita priključitev se nadaljuje takoj po podpisu Londonskega Memoranduma z Uradno listino 45/54 iz 27. oktobra 1954, ki določa:

“Na ozemlju, na katero se je […] razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije, veljajo od dneva, ko začne veljati ta zakon, ustava zakoni in drugi zvezni pravni predpisi. […] Na območju okraja Koper in na območju bivše Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja, na katero je bila z odločbo Zveznega izvršnega sveta razširjena civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije, izvršujejo pravice in dolžnosti republiških organov organi oblasti Ljudske republike Slovenije, na območju okraja Buje pa organi oblasti Ljudske republike Hrvatske […] Vsi, ki bodo na dan, ko začne veljati ta zakon, stalno prebivali na ozemlju, označenem v 1. členu tega zakona (nota Triest ngo: cona B STO), pred uveljavitvijo mirovne pogodbe z Italijo pa so bili italijanski državljani, so v svojih pravicah in dožnostih izenačeni z jugoslovanskimi državljani.” Ta je pravi razlog zaradi katerega se v Coni B niti na videz ne prične z uveljavitvijo zakonitosti kot se to dogaja v Coni A, na primer z imenovanjem vladnega komisarja s strani italijanske vlade.

Zakon/diktat jugo/slovenske aneksije 45/54 je seveda nezakoniti akt, popolnoma v nasprotju z določbami Mirovne pogodbe in  samega memoranduma o soglasju, kateri ne predvideva nikakršne “širitve” suverenosti Države/Republike, ampak tej le zaupa civilno upravo svobodnega tržaškega ozemlja.

Z nezakonito širitvijo tuje Ustave na Cono B STO Jugoslavija de facto širi suverenost tuje Države.

Enostranski odlok okupatorja izenači državljane Svobodnega ozemlja z ostalimi jugoslovanskimi državljani v pravicah in dolžnostih, ki tako postanejo jugoslovanski državljani. Vsak jugoslovanski državljan je pa tudi državljan ene šestih ljudskih republik, v tem primeru Slovenije oz. Hrvaške.

Jugoslovanska operacija iz leta 1954 poteka v nasprotju z določbami mednarodnega sporazuma in ima vse značilnosti nezakonite priključitve že vojaško zasedenega ozemlja.

Temeljno pravilo mednarodnega prava določa, da v slučaju nezakonite priključitve, je vsako kasnejše dejanje nično.

Nezakonita priključitev seveda nasprotuje tudi ustanovni listini Združenih narodov (San Francisco, 26. junija 1945), katera v 2. členu 4. odstavka  poglavja “Cilji in načela”, določa: “Vsi člani naj se v svojih mednarodnih odnosih vzdržujejo grožnje s silo ali uporabe sile, ki bi bila naperjena proti teritorialni nedotakljivosti ali politični neodvisnosti katerekoli države, ali, ki bi bila kako drugače nezdružljiva s cilji Združenih narodov.” Poglavje “Cilji in načela Združenih narodov” vsebuje temeljne človekove pravice in določbe “da ustvarimo pogoje, v katerih bosta lahko obveljali pravičnost in spoštovanje obveznosti, izvirajočih iz pogodb in iz drugih virov mednarodnega prava.”

Na podlagi Uradne listine Jugoslavije 45/54 z aktom notranjega neodvisnega zakonodajnega organa, oziroma z aktom ljudske skupščine- Ljudske Republike Slovenije (oz. slovenskega parlamenta) iz 27. oktobra 1954, tudi Slovenija izda zakon za “razširitev veljavnosti Ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov Ljudske republike Slovenije na območje Kopra”. Uradni list 43/54 z dne 04.11.1954:

“Veljavnost ustave, zakonov ter drugih pravnih predpisov Ljudske republike Slovenije se z dnem, ko začne veljati ta zakon, razširi na koprsko območje, na katero se je razširila civilna uprava FLRJ z mednarodnim sporazumom o Svobodnem tržaškem ozemlju in z zakonom z dne 25. oktobra 1954 o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ.”.

Z razširitvijo veljavnosti lastne “ustave, zakonov ter drugih pravnih predpisov Ljudske republike Slovenije na koprsko območje”, tudi Slovenija, de facto razširi svojo suverenost na tuje območje ter se brez nikakršnega mandata vpleta v mednarodno vprašanje, za katero ni pristojna.

Od takrat naprej, je del Cone B Svobodnega tržaškega ozemlja nezakonito postal del Slovenije in ga Slovenija nezakonito upravlja, kot če bi bilo ozemlje podvrženo suverenosti te republike. Isto seveda dela Ljudska republika Hrvatska v Okrožju Buje.

Še sami upravitelji Cone B govorijo o priključitvi. Sledi govor gospoda Franca Kralja na slovenski ljudski skupščini iz 21. oktobra 1954, katera je svojčas izvajala upravno oblast najprej nad celotno Cono B, kasneje pa na Okraj Koper:

”[…]Naš narod, ki že dolga stoletja živi ob obali Tržaškega zaliva in ki je bil vedno izpostavljen težkemu pritisku tujcev, dobiva s podpisanim memorandumom o tržaškem vprašanju tudi formalno priznanje, da je na svojem slovenskem morju sam gospodar. Neštete krivice, ki jih je pretrpel naš delovni človek, nešteta ponižanja v vsej dolgi dobi, ko se so v slovenski Istri vrstile razne oblasti, so bile premagane, zahvaljujoč enotni in neustrašeni borbi vsega slovenskega delovnega ljudstva, ki je pod vodstvom komunistov v zadnji vojni izvojevalo sebi ljudsko oblast.

Ogromne žrtve jugoslovanskih narodov za osvoboditev Slovenskega Primorja, Istre in Trsta niso zadostovale, da bi po končani vojni lahko združili tudi ta košček naše zemlje z domovino. Potrebne so bile še nadaljnje težke borbe. Kljub najtežjim trenutkom, v katerih se je znašla naša socialistična domovina po resoluciji kominforma, kljub tripartitni izjavi leta 1948, ki je obljubljala vse tržaško ozemlje Italiji, kljub zloglasnemu sklepu vlad Anglije in Amerike z dne 8. oktobra 1953, so jugoslovanski narodi s svojo odločnostjo in doslednostjo dosegli, da se je tržaško vprašanje moralo reševati in se je rešilo v sporazumu z Jugoslavijo.

Srečni smo, da stopamo v družino jugoslovanskih narodov, v kateri imamo zagotovljeno bodočnost razvoja tako na gospodarskem, socialnem kot kulturnem področju.

Kot dosedaj bomo tudi v bodoče skupaj z jugoslovanskimi narodi gradili in utrjevali našo socialistično skupnost za boljše življenje delovnega ljudstva.

V imenu vsega prebivalstva okraja in novo priključenih vasi Okrajni ljudski odbor Koper pozdravlja Ljudsko skupščino Ljudske republike Slovenije kot svojega najvišjega predstavnika ter izraža brezmejno hvaležnost vsem jugoslovanskim narodom za pomoč, ki so nam jo dajali v vsej naši borbi za osvoboditev in priključitev k socialistični domovini.

Naj živi Federativna ljudska republika Jugoslavija in tovariš Tito!

Naj živi Ljudska republika Slovenija! (Dolgotrajno in navdušeno ploskanje.)”

Zakaj zakoniti državljani Svobodnega tržaškega ozemlja, ki so prebivali v Coni B, niso protestirali za kršitve svojih pravic ob nezakoniti priključitvi?

Tudi če bi razumeli, kaj se je v resnici dogajalo, verjetno ne bi bili imeli nikakršne možnosti za zaustaviti proces. Takratni zakoni za tisto področje so omogočali popoln nadzor prebivalstva in uspešno nevtralizacijo vsakogar, ki je oviral ali nasprotoval totalitarnemu režimu maršala Tita. Vojaška sodišča so zakonodajo uporabljala po želji, notranji nadzor je izvajala tudi ljudska obramba (neke vrste oborožena milica z dovoljenjem o uporabi orožja) ter vsako komunikacijo z zunanjim svetom so ovirali posebni zakoni. Kazniva ali domnevno kazniva dejanja so predvidevala smrtno kazen z ustrelitvijo ali obešanjem, obsodbo na časovno omejeno ali dosmrtno prisilno delo. Zatiranim državljanom je ostajal le beg v tujino. Grozote tistih časov so dodobra dokumentirane, kot tudi množična selitev avtohtnih prebivalcev po podpisu memoranduma.

Takratni, čeprav nezakoniti posegi so verjetno bili sad napetega povojnega obdobja. Današnji položaj slovenskih oblasti se vsekakor ni veliko spremenil.

Nespremenjeno stališče je razvidno v mnogih uradnih izjavah ali obrazložitvah, kot je na primer tisto na uradni spletni strani slovenske policije, oddelek postaja pomorske Policije Koper (celotna obala Slovenije je dejansko del Svobodnega tržaškega ozemlja), kjer piše, ” Leta 1954 se je z londonskim sporazumom izoblikovala dokončna meja med Italijo in Jugoslavijo. STO je bilo ukinjeno, pretežni del cone B pa dodeljen Jugoslaviji oz. Sloveniji.“

Na kratko:

1. Mirovna pogodba iz leta 1947 v 21. členu ustanovi neodvisno in suvereno ozemlje ter zariše nove meje; 6. člen priloge VI dodeli prebivalcem tega ozemlja državljanstvo STO;
2. Nekateri prebivalci in odbori, ki v imenu Jugoslavije upravljajo Cono B STO, s svojimi dejanji in izjavami so popolnoma nezakonito priključili to območje jugoslovanski federaciji, oziroma suverenima ljudskima republikama Sloveniji in Hrvaški;
3. Londonski memorandumom iz leta 1954 prenese zavezniško vojaško upravo STO na civilno upravo ter jo začasno zaupa vladama Italije in Jugoslavije;
4. Jugoslavija/Slovenija/Hrvaška v bistvu smatrajo (oz. se pretvarjajo in delajo na tem, da tako razumejo tudi drugi akterji), da je podpis spomenice privolitev priključitvi in v tem smislu tudi ukrepajo;
5. Dejanje je popolnoma nezakonito oz. brez vsakršne mednarodne legitimnosti, zato nično, kot je posledično nično tudi vsako dejanje, ki iz tega izhaja.

Zdaj pa vas, drage nezakonite upravitelje lepo prosimo, da nam dokažete nasprotno.

This page is also available in: Italian