newsletter
contact us
donationsTržaški profesor in zgodovinar se je po dolgem boju z boleznijo sinoči pridružil ženi. Pušča odprtih več vprašanj. Njegov večdesetletni in naporen boj za uveljavitev pravic Tržačanov ni bil usmerjen le v priznanje pravic t.i. slovenske manjšine, ampak je vključeval širšo tematiko in se še nadaljuje. Zaradi želje po pravičnosti se je pogosto znašel v boju sam. Ovirali so ga lokalni politiki, v nekaterih primerih še tudi sami kolegi. Triest Ngo smo imeli čast skupaj s profesorjem Pahorjem prisostvovati na OZN, in sicer na 8. zasedanju Foruma o manjšinskih vprašanjih »Manjšine v kazenskopravnem sistemu« v Ženevi leta 2015. O tistem nastopu ponovno predlagamo celotno besedilo pritožbe profesorja Pahor, kateri ostaja registriran pri OHCHR kot priča narave človeka, ki nas je za vedno zapustil. Hvala profesor.-----------------------
TREATY OF PEACE WITH ITALY Annex VI Permanent Statute of the Free Territory of Trieste Article 7. Official languages The official languages of the Free Territory shall be Italian and Slovene
I.
Avstrijsko cesarstvo je pozicijo raznih narodov in državljanstev v obsegu svojega imperija opredelilo po principu Liberté Egalité Fraternité.5. člen Kostitucije imperija iz 4.marca 1849 določa: “Alle Volksstämme sind gleichbe-rechtig, und jeder Volksstamm hat ein unverletzliches Recht auf Wahrung und Pflege seiner Nationalität„ (Vsi narodi imajo enake pravice, in vsakemu narodu pripada nedotakljiva pravica do ohranjanja in vzdrževanja svoje narodnosti). Vsebino enakosti pravic, kot temeljni zakon o splošnih pravicah državljanov kraljestva in zastopanih držav je Svet Imperija določil na dan 21. decembra 1867, kateri v 2. odstavku člena 19 javi:” Država priznava vsem jezikom cesarstva tako v šolah in uradih, kot v javnem življenju enako uživanje pravic.”
Kraljevina Italija je to enakost pravic izbrisala leta 1918, obenem prepovedla uporabo hrvaških, slovenskih in nemških toponimov, tisk v slovenskem, hrvaškem in nemškem in jeziku, ukinila šole s hrvaškim, slovenskim in nemškim učnim jezikom ter spodbudila italianizacijo priimkov slovenskega, hrvaškega in nemškega porekla, zaprla vsa slovenska hrvaška in nemška kulturna, ekonomska in športna združenja, ter zanikala pravico zasebne uporabe treh jezikov.
II.
Zavezniška vojaška uprava, pristojna za cono A Julijske krajine je v povojnem času pravico do uporabe slovenskega jezika obnovila tudi v uradnih poslih (osebne izkaznice, uradne listine, obrazce za pobiranje davkov ipd). Ko je v območju cone B ljudski odbor Istrskega okrožja že 14. septembra 1947 izdal odlok za uveljavitev določb člena 7 Priloge VI Mirovne pogodbe in s tem razglasil, da uradni jeziki istrskega okrožja so tako italijanščina kot slovenščina in hrvaščina, je zavezniška uprava v coni A utrpela močne pritiske, da slovenskemu jeziku ne prizna nobene vloge. Že v prvih mesecih leta 1948 so štirijezične osebne kartice (v angleškem, italijanskem, slovenskem in hrvaškem jeziku) bile nadomeščene z enojezičnimi v zgolj italijanskem jeziku. Dovoljenje za uporabo dvojezičnih osebnih izkaznic je preživelo le v 4 občinah. Glede na poročilo nekega britanskega političnega svetovalca Zavezniške vojaške uprave okoli sredine 1948 leta, so se “demokratični” Italijani do Slovencev obnašali kot ameriški južnjaki s črnci. Izbirna uporaba slovenskega jezika v štirih občinah z absolutno večino prebivalcev slovenskega jezika, je bila ponovno dovoljena šele po prvih občinskih volitvah iz 19. junija 1949, točneje z odredbo št. 183 iz 2. septembra 1949.
III.
Ob pojavu zamisli za dodelitev uprave cone A Svobodnega Ozemlja Republiki Italiji, je Federativna Republika Jugoslavija poleg problema ozemlja, terjala rešitev še drugih treh problemov in sicer: a) enakost pri uživanju pravic in pri obravnavavi prebivalstva s tistimi na odstopljenih območjih Italijanski republiki. b) prosto uporabo svobodnega pristanišča po določbah Mirovne pogodbe, c) ne-pregon prebivalcev zaradi političnih dejavnosti v zvezi s spremembami za rešitev tržaškega vprašanja. Vprašanje enakosti pravic in obravnave prebivalstva je bilo razrešeno v dvostranskem dokumentu, na katerega se nanaša 4. člen Memoranduma o soglasju (The Italian and Yugoslav Governments agree to enforce the Special Statute contained in Annex II).). Vprašanje prostega pristanišča je bilo rešeno s pripisom zaveze Republike Italije v 5.člen Memoranduma o soglasju (The Italian Government undertakes to maintain the Free Port of Trieste in general accordance with the provisions of Articles 1-20 of Annex VIII of the Italian Peace Treaty). Vprašanje kazenskega ali upravnega ne-pregona prebivalcev, je bilo zagotovljeno v 6.odstavku Memoranduma o soglasju: (The Italian and Yugoslav Governments agree that they will not undertake any legal or administrative action to persecute or discriminate against the persons or property of any resident in the a-reas coming under their civil administration in accordance with this Memorandum of Under-standing for past political activities in connexion with the solution of the problem of the Free Territory of Trieste).
Z odlokom iz dne 14. septembra 1947, je Jugoslovanska stran, pripadnikom “jugoslovanske etnične skupine” na ozemlju pod upravo italijanske države, želela zagotoviti enako raven zaščite, kot je bila zagotovljena pripadancem “italijanske etnične skupine” na ozemlju pod upravo jugoslovanske vlade. Potemtakem, da bi se jezik lahko prosto uporabljal tudi izven jezikovnega področja, namesto uporabe izraza “uradni jezik”, kot to navedeno v 2. členu stalnega statuta, se se odločili za izraz “enake pravice in obravnave«. Prvi odstavek 2. člena Posebnega statuta zatorej določa: ““The members of the Yugoslav ethnic group in the area administered by Italy and the members of the Italian ethnic group in the area administered by Yugoslavia shall enjoy equality of rights and treatment with the other inhabitants of the two areas.” drugi odstavek: “This equality implies that they shall enjoy”, pa navaja seznam šestih točk različnih področij (od A do F) enakosti pri obravnavi in uživanju pravic. Točka (E) navaja, “equality of treatment in the use of languages as defined in Article 5 above”(Različni vidiki uporabe jezika so določeni v 5. členu posebnega statuta, ki se tako glasi)
1.
Members of the Yugoslav ethnic group in the area administered by Italy and members of the Italian ethnic group in the area administered by Yugoslavia shall be free to use their language in their personal and official relations with the administrative and judicial authorities of the two areas. They shall have the right to receive from the authorities a reply in the same language; in verbal replies, either directly or through an interpreter; in correspondence, a translation of the replies at least is to be provided by the authorities.
2.
Public documents concerning members of these ethnic groups, including court sentences, shall be accompanied by a translation in the appropriate language. The same shall apply to official announcements, public proclamations and publications.
3.
In the area under Italian administration inscriptions on public institutions and the names of localities and streets shall be in the language of the Yugoslav ethnic group as well as in the language of administering authority in those electoral districts of the Commune of Trieste and in those other communes where the members of that ethnic group constitute a significant ele-ment (at least one quarter) of the population; in those communes in the area under Yugoslav administration where the members of the Italian ethnic group are significant element (at least a quarter) of the population such inscriptions and names shall be in Italian as well as in the language of the administering authority.
IV.
Federativna republika Jugoslavija je Memorandum o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, Združenih držav Amerike in Jugoslavije v zvezi s Svobodnim tržaškim ozemljem, ter posebni statut iz 25. oktobra1954, ratificirala ter 27. oktobra 1954 objavila v Uradnem listu. Italijanska republika omenjenih ni nikoli objavila tako ne v Uradnem listu italijanske republike, kot niti v uradnem glasilu splošnega komisarja oziroma odgovornega urada za upravljanje tržaškega ozemlja. S tem je postavila temelj celotni italijanski tezi, da memorandum o soglasju in posebni statut nimata v italijanskem notranjem pravu nikakršne vrednosti. Omenjeno tezo je Italijansko sodstvo kmalu usvojilo ter uporabilo vse do odloka ustavnega sodišča št.5 iz leta 1996.
Splošni Komisar je točko 5 memoranduma o soglasju sprejel s sklepom 29 iz 19. januarja 1955, ne da bi pri tem omenil mednarodnega akta in ga le omenil šele z odlokom 190 iz 17. junija 1956 ob sprejemu točke 6 “Ap-plicazione del punto 6 del Memorandum d’intesa di Londra” (aplikacija 6.odstavka londonskega Memoranduma o soglasju). Na ta dokument se je nanašala italijanska delegacija v italijansko-jugoslovanskem Skupnem odboru, katerega predvideva 8.člen posebnega Statuta za spremljanje izvajanja istega, ko je jugoslovanska delegacija terjala uradno objavo statuta: odlok 190 z leta 1956 bi pomenil “napotitev” s katerim bi zakon postal sestavni del pravnega reda italijanske države. Sodstvo se je vsekakor desetletja izmikalo odloku. Ko je jugoslovanska delegacija Italijo pozivala k uporabi 3. odstavka 5. člena posebnih zakonov, je italijanska delegacija odgovarjala, da njihov pravni sistem ne predvideva “volilnih okrožij”, ko je odlok 83 z dne 24. marca 1956 določal 16 uninominalnih okrožij za izvolitev deželnega sveta v Trstu. Za aplikacijo določb prvega in drugega odstavka 5. Člena Statuta, je generalni komisar 28. februarja 1959 izdal tajno okrožnico (št. 97/59 Gab.) namenjeno uradom vlade. Besedilo te okrožnice, ki se ni sklicevala na Posebni statut, ampak na “znane določbe”,so razkrili šele leta 1989.
V.
Pravica do uporabe slovenskega jezika, bi morala biti zagotovljena že na podlagi člena 6 kostitucije italijanske Republike, to pa takoj ob njeni objavi. Toda v nasprotju s prehodno določbo X, ki določa, preložitev “institucije avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine”, da to poteka “ferma restando la tutela delle minoranze in conformità con l’articolo 6.” (brez poseganja v zaščito manjšin v skladu s členom 6., za zaščito slovenske skupnosti) v Videmski in Goriški pokrajini ni bilo storjenega ničesar.
Avtonomna dežela Furlanija-Julijska krajina, katere posebni statut v členu 3 določa: “V deželi je priznana enakopravnost vsem državljanom, ne glede na njihovo jezikovno pripadnost, ter zagotovljeno varstvo njihovih etničnih in kulturnih značilnosti.”, je bila ustanovljena šele z upravnim zakonom št. 1 iz 31. januarja 1963. Čeprav besedna zveza “ priznana enakopravnost ” pomensko ustreza pojmu “ equality of rights and treatment “, so členu 2 Posebnega statuta iz leta 1954, dodelili poseben smisel, katerega je oblikoval univerzitetni profesor Livio Paladin v letu 1964:. “si risolve nel diritto dei singoli a non essere discriminati, per l’uso privato d’un idioma diverso da quello nazionale” ( v pravici posameznikov se izvaja, da ti ne bodo diskriminirani za zasebno rabo drugačnega jezika od nacionalnega.)
Potemtakem avtonomna regija Furlanija-Julijska krajina ni nikoli sprejela izvedbenega pravila tega člena, da bi primerno ustrezal bodisi spoštovanju italijanske ustave kot spoštovanju obveznosti, ki izhajajo iz posebnegam zakona iz leta1954.
…
Ko so se pričela pogajanja med republiko Italijo in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo za sklenitev pogodbe, ki bi nadomeščala Memoranduma iz leta 1954, je Italija zahtevala, da nova pogodba ne omeni manjšine in Jugoslavija je sprejela člen 7 (a la datum de l’entrée en vigueur de présent Traité Memorandum o Accord de Londres du 5 octobre 1954 et ses priloge cessent avoi d’polnega dans les odnosi entre la République ITALIENNE et de la République Socialiste Fédérative Yu-goslavie), vendar člen 8 zavezuje obe državi pogodbenici, da zagotovijo “qu’elle maintiendra en vigueur na mesures internes Deja arrétées en aplikacij du statut susmentionné et qu’elle assurera dans le kadrov de sina notranja droit du niveau de varstvo maintien des membres des groupes ethniques respectifs (respectives des minoriti), prévu par les normes du Statut Posebna Echu. “Italijanska republika je kmalu preklicala nekatere notranje že sprejete ukrepe in z lastnimi pravili ni še doslej zagotovila notranji nivo varstva, kot ga je zagotavljal potekli posebni statut.
. VI. …. . .
Na pobudo enega samega člana slovenske etnične skupine, se je ustavno sodišče, s presojo 28 iz leta 1982 izreklo v zvezi s ustavno zakonitosti člena 137 (Uporaba italijanskega jezika) v zakoniku o kazenskem postopku (odstavek 2: “Le persone che sanno esprimersi in lingua italiana sono obbligate a servirsi di questa nel rendere le loro dichiarazioni o deposizioni” (Ljudje, ki se vedo izražati v italijanskem jeziku, ga morajo uporabljati pri oblikovanju svojih izjav ali usedlin), odstavek 3: ”, comma 3: “Il rifiuto di esprimersi in lingua italiana da parte di persona che la conosca e la falsa attestazione di ignorarla sono puniti con l’ammenda da lire 20.000 a 80.000 salve le maggiori pene quando il fatto costituisce un più grave reato” (zavrnitev izražanja v italijanskem jeziku, ki ga oseba pozna, in lažna trditev, da jezika ne obvlada, se kaznuje z globo od 20.000 do 80.000 lir ter z nadaljno kazen, če dejanje pomeni hujše kaznivo dejanje)). Sodba spada v kategorijo opozorilnih odločb, ki ugotavljajo ustavno nezakonitost pravila v vprašanju, ga vendar ne javijo temveč predlagajo zakonodajalcu kakšne ukrepe sprejeti v zagotovitev ustavne zakonitosti.Obrazložitev sodbe opozarja, v primeru priznanih jezikovnih manjšin , člen 6 Ustave in člen 3 posebnega statuta avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine imata takojšnjo izvršitev ter zaradi tega pripadniki teh manjših se lahko z avtoriteto prosto izražajo v svojem maternem jeziku. Lahko se šteje za pomembno dejstvo, da se pri opredelitvi “minimalne zaščite” priznanih jezikovnih manjšin Ustavno Sodišče poslužuje besede prvega odstavka člena 5 posebnega statuta iz 5. oktobra 1954.
Isti član slovenske etnične skupine je izpodbijal ustavno zakonitost Člena 122 zakonika o pravnem postopku: “In tutto il processo è prescritto l’uso della lingua italiana” (uporaba italijanskega jezika v celotnem procesu je predpisana). V sodbi št. 62 iz leta 1992, je Ustavno sodišče opredelilo obseg ” “minimalne zaščite” z naslednjimi besedami: “Sulla base dei principi costituzionali e di diritto internazionale ora descritti, non vi può esser dubbio che la tutela di una minoranza linguistica riconosciuta si realizza pienamente, sotto il profilo dell’uso della lingua ma-terna da parte di ciascun appartenente a tale minoranza, quando si consenta a queste persone, nell’ambito del territorio di insediamento della minoranza cui appartengono, di non essere costrette ad adoperare una lingua diversa da quella materna nei rapporti con le autorità pubbliche“; “Na podlagi ustavnih načel in pravkar opisane mednarodne prakse, ne more biti nobenega dvoma, da je zaščita manjšinskega jezika priznana v celoti, v okviru uporabe jezika vsakega pripadnika manjšine, ko se tistim osebam dovolji na celotnem ozemlju poselitve manjšine, da ne bi bili prisiljeni uporabiti drug jezik kot svojega materinega v odnosih z javnimi organi.“
Za nadaljnje kršitve zaščite, predvidene v 6.členu ustave, v členih 2 in 5 Posebnega statuta iz 5. oktobra 1954, člena 3 posebnega statuta avtonomne regije Furlanije-Julijske krajine in 8 člena italijansko-jugo-slovanske pogodbe z dne 10. novembra 1975, isti član slovenske etnične skupine je zaprosil za tretje poseg Ustavnega Sodišča. Sodba št. 15 iz leta 1996 je jasno določila: Si può discutere come in effetti si è discusso in dottrina e in giurisprudenza, sul valore nel diritto pubblico interno del Memorandum d’intesa e dello ”Statuto speciale” ad esso allegato, trattandosi di testi comunicati alle due Camere e da esse discussi, ma senza addivenire ad alcuna deliberazione in vista della loro ratifica ed esecuzione nell’ordinamento interno. Tuttavia, il rinvio che il Trattato di Osimo – esso si per certo divenuto legge interna – fa, per assicurarne il rispetto, al “niveau de protection des membres des groupes ethniques respectifs …, prevu per les normes du Statut Special echu”
Kot tiste iz leta 1982 , in 1992, tudi ta odločitev ustavnega sodišča opomi državnega in deželnega zakonodajalca, ker po desetletjih nista izdala nobenega izvedbenega pravila za 6.člen ustave in 3. člen posebnega statusa avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine. Vse tri odločitve Ustavnega sodišča sodijo v kategorijo pozorilnih sodb, ki pozivajo zakonodajalca naj spoštuje njihove motivacije. Italijanski parlament je vsekakor prezrl vse norme na katerih temeljijo določbe Ustavnega sodišča v treh omenjnih sodbah in proizvedel zakon z naslovom “Norme di tutela della minoranza linguistica slovena della regione Friuli-Venezia Giulia”(pravila za zaščito slovenske jezikovne manjšine v Furlaniji-Julijski krajini), ki se odlikuje zaradi omejitve že priznanih jezikovnih pravic slovenske populacije tržaškega ozemlja, tako od določb avstrijske ustave iz 4. marca 1849 kot stalnega statuta Svobodnega tržaškega ozemlja iz dne 10. februarja 1947, ter vseh goraj omenjenih notranjih in mednarodnih predpisov.
. VII. . … Prvi osnutek zakona za zaščito slovenske jezikovne manjšine je bil predhodno predstavljen Senatu republike Italije dne 29. aprila 1970 (št 1180:. “Disposizioni per il riconoscimento dei diritti nazionali dei cittadini italiani di lingua slovena e per la tutela della minoranza nazionale slovena della regione Friuli-Venezia Giulia “ (Določbe za priznavanje nacionalnih pravic italijanskih državljanov slovenskega jezika in za zaščito slovenske narodne skupnosti v Furlaniji-Julijski krajini). Členi 7, 8 in 9 so spoštovali tako 6. člen ustave, kot 3. člen deželnega statuta: prvi je predvideval, da “la lingua italiana è la lingua ufficiale della regione Friuli-Venezia Giulia e la lingua slovena è parificata a tutti gli effetti a quella italiana” (Italijanski jezik uradni jezik dežele Furlanije-Julijske krajine in se slovenski jezik šteje kot enakovreden italijanskemu jeziku”; drugi je predvideval da: “Gli ufficiali del governo della repubblica nella regione sono tenuti a rendere pubblici anche in lingua slovena tutti gli atti ufficiali dello Stato, della Regione e degli enti locali nelle zone in cui abitano an-che cittadini italiani di lingua slovena” (Policisti vlade republike v regiji, morajo javiti tudi v slovenščini vsa uradna dejanja države, dežele in lokalnih oblasti na območjih, ki jih naseljujejo italijanski državljani slovenskega jezika); Tretji je napovedal: “i cittadini italiani di lingua slovena residenti nelle province di Trieste, Gorizia e Udine hanno diritto di usare la propria lingua materna nei rapporti orali e scritti con: tutti gli uffici della pubblica amministrazione; gli uffici giudiziari; i concessionari degli uffici di pubblico interesse” (italianski državljani slovenskega porekla v tržaški, goriški in videmski pokrajini imajo pravico do proste uporabe svojega materinega jezika v ustnih in pisnih poročilih po vseh uradih javne uprave, sodiščih in vseh uradih javnega interesa) prav tako “gli organi, gli uffici concessionari nei casi di cui ai precedenti commi sono tenuti, ad usare la lingua del richiedente nei rapporti orali e nella corrispondenza con gli interessati” (organi ter uradi navedeni v primerih zgoraj imajo dolžnost uporabe jezika zainteresiranih tako v ustnih sporočilih kot preko korespondence.) V naslednjih desetletjih ta osnutek kot desetina drugih ni prišel v poštev. Šele po treh zgoraj omenjenih odločbah ustavnega sodišča je zakon št. 229, vložen 9. maja 1996 (Norme per la tutela della mi-noranza linguistica slovena della regione Friuli-Venezia Giulia), prekoračil celoten zakonodajni postopek, ne da bi se stem zagotovilo enakost pravic in obravnave, ampak za omejitev ali zanikanje “minimalne zaščite” kot opisana v sodbi ustavnega sodišča 62 iz leta 1992.
Zakon št 38, iz 23. februarja 2001 je resnično pravni nesmisel, kajti po začetku veljavnosti Dunajske konvencije o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969 (ratificiran s strani italijanske republike z zakonom iz12. februarja 1974, ki je začel veljati 27. januarja 1980), je preprosto absurdno uvesti zakon v nasprotju z določili mednarodne pogodbe, že potrjene z zakonom 73 iz 14. marca 1977.
Še več. 2. člen istega zakona določa zavezo načelom Evropske listine za manjšinske in deželne jezike iz 5. novembra 1992 (CETS št. 148, podpisan 27. junija 2000, po petnajstih letih še vedno čaka na ratifikacijo), zlasti točki b prvega odstavka 7. člena, ki se tako glasi: “the respect of the geographical area of each regional or minority language in order to ensure that existing or new administrative divisions do not constitute an obstacle to the promotion of the regional or minority language in question” (zakon se nanaša na besedilo konvencije: “spoštovanje ozemeljskega področja vsakega jezika”, ne da bi ob tem navedli princip načela). Odstavek 4 člena 8 uvaja novo upravno razdelitev in s tem drugačen režim zaščite” nelle zone centrali delle città di Trieste e Gorizia e nella città di Cividale del Friuli” (v središčih mest Trst, Gorica in Čedad).
Zakon 38 iz 23. februarja 2001 je očitno nelogičen in v nasprotju z zakonom o upoštevanju načel Evropske listine za deželne in manjšinske jezike. Nove upravne delitve uvaja tudi člen 10, kateri pri javnih napisih in topononomastiki zahteva soglasje,” degli enti interessati” oziroma tistih stoletno pogojenih zadevnih organov za marginalizacijo jezika, ki preko kampanije “hate speech” so vsaj od leta 1954 nastopali proti uporabi slovenskega jezika. “No al bilinguismo” ( ne dvojezičnosti) je v bistvu “No alla tutela minima” (Ne minimalni zaščiti), katero dojemajo kot “bilinguismo integrale” (polno dvojezičnost). V skladu z izjavo ministra za odnose s parlamentom tržaškemu časopisu v italijanskem jeziku iz 16. januarja 2004, uvedba popolne dvojezičnosti v italijanskem jeziku v osrednjih delih mest Trsta in Gorice ni mogoč, ker bi to sprožilo “lancio di un ce-rino in una polveriera” (učinek vžigalice v smodnik). To se pravi nasilno fizično reakcijo s silo eksplozije smodnika, kar pomeni, da je italijanska država ob obravnavi v parlamentu klonila rasističnim grožnjam nasilnežev. (Glej reprodukcijo članka ““Supercomune.‘bilingue’ La destra sulle barricate … No all’equiparazione tra lingua italiana e slovena (Dvojezična superobčina.. desnica na barikadah … Ne enakovrednosti italijanskega in slovenskega jezika), katerega je tržaški dnevnik v italijanskem jeziku objavil 26. avgust 2015, na strani 18).
Kljub jasni določbi ustavnega sodišča v presoji 62 iz leta 1992, ker skoraj vsi organi imajo sedež “v osrednjih delih mest Trsta in Gorice”, je tudi vsem prebivalcem ostalega tržaškega ozemlja onemogočena uporaba slovenskega jezika v odnosih z javnimi oblastmi. Še več . V nasprotju z mednarodnim pravnim redom, določba drugega odstavka člena 8, ki se tako glasi: “Dall’applicazione del comma 1 sono escluse le Forze armate e le Forze di polizia nell’espletamento dei rispettivi compiti istituzionali” (pri aplikaciji 1. odstavka so izključeni oborožene sile in policije pri opravljanju svojih institucionalnih pristojnosti”, to nasprotuje bodisi 1.odstavku člena 5 posebnega statuta iz 5. oktobra 1954 kot opredelitvi “minimalne zaščite” kot ga je ustavno sodišče določilo v zgoraj navedeni sodbi št. 62 iz leta 1992. Še posebej resno je dejstvo, da kljub izrecni zahtevi 2.odstavka člena 5 posebnih zakonov iz leta 1954 v zvezi s prevodom sodb in kljub povdarku ustavnega sodišča, da člani slovenske jezikovne manjšine imajo pravico do uporabe slovenskega jezika ne glede na znanje ali ne-znanje italijanskega jezika, pripadnikom slovenske manjšine, ki poznajo italijanski jezik, sodniki zanikajo prevod sodbe v njihov materni jezik.
VIII.
Ustavno sodišče je v treh sodbah opomnilo tudi avtonomno deželo Furlanijo-Julijsko krajino zaradi ne izdaje izvedbenih pravil 3. člena statuta (Ustavni zakon 31. januarja 1963), kateri priznava “enakost pravic in obravnave za vse državljane, ne glede na jezikovno skupino kateri pripadajo, s zaščito njihovih etničnih in kulturnih značilnosti “. Mogoče se zdi, da bi z zakonom 26 iz 16. novembra 2007 “Norme regionali per la tutela della minoranza linguistica slovena” (deželni standardi za zaščito slovenske jezikovne manjšine), deželna zakonodaja izpolnila dolžnost, ki izhaja iz posebnega statusa, saj se III poglavje nanaša na uporabo slovenskega jezika. Vendar 1. odstavek člena 11 omejuje uporabo slovenskega jezika le v odnosih z deželno upravo, to pa le v okviru 8.člena zakona št 38/2001, ne pa v odnosih z lokalnimi organi, za katere ima dežela zakonodajno pristojnost v skladu z odstavkom 1 bis člena 4 posebnega statusa. Odstavek 6 tega člena priznava kot območje poselitve tisto navedeno v členu 2, odstavek 2, kateri se pa nanaša na novo upravno razdelitev zakona 38/2001, kateri spominja na sistem apartheida. O stopnji zaščite 8. člena Osimskega sporazuma in “minimalni zaščiti” iz presoje ustavnega sodišča št.62 iz leta 1992 pa ni nobene sledi.
IX.
Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin z dne 1. februarja 1995 (ST-157 CE), katero je Italijanska republika ratificirala z zakonom 302 z dne 28. avgusta 1997, v 1. členu določa: “The protection of National minorities and the rights and freedoms of persons belonging to those minorities forms an integral part of international protection of human rights, and as such falls within the scope of international co-operation”(Varstvo narodnih manjšin ter pravica svoboščin pripadnikov teh manjšin je sestavni del mednarodnega varstva človekovih pravic in kot tako spada v okvir mednarodnega sodelovanja). Goraj obravnano zanikanje in omejitev pravic do uporabe slovenskega jezika popolnoma ustreza pojmu “racial discrimination” Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije z dne 21. decembra 1965 (1 člen, odstavek 1): “In this Convention, the term “racial discrimination” shall mean any distinction, exclusion, restriction or preference based on race, colour, descent, or national or ethnic origin which has the purpose or effect of nullifying or impairing the recognition, enjoyment or exercise, on an equal footing, of human rights and fundamental free-doms in the political, economic, social, cultural or any other field of public life” (V tej konvenciji izraz “rasna diskriminacija” pomeni vsako razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali dajanje prednosti na podlagi rase, barve kože, porekla ali nacionalne ali etnične pripadnosti, ki ima namen ali dejanski učinek izničevanja ali omejitve priznavanja, enakopravnega uživanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem in vsakem drugem področju javnega življenja “.
Samo Pahor
Trst, 8. novembra 2015 …